Volk (Canis lupus) je zelo prilagodljiva živalska vrsta. V holocenu (pred okoli 11.000 leti) je poseljeval celotno Evropo in Severno Ameriko – kjerkoli je bil možen lov na prostoživeče kopitarje, tam so bili prisotni volkovi. Kasneje se je, zaradi človekovega namernega preganjanja in iztrebljanja, območje razširjenosti volkov, močno zmanjševalo. Večje populacije volkov so do sredine 20. stoletja ostale le na Aljaski, v Kanadi in Rusiji.
Lokalna izumrtja
Volk je veljal za škodljivca, zato so ga ljudje v Srednji Evropi iztrebljali tako dolgo, dokler ni v prvih desetletjih dvajsetega stoletja tam povsem izginil. V Vzhodni Evropi in na območju Alp je volk začel postopoma izginjati v osemnajstem in devetnajstem stoletju, najnižjo velikost populacij pa so zabeležili v desetletjih med 1930 in 1960. Kljub temu so posamezne izolirane populacije volkov v nekaterih delih Evrope, tudi v Italiji in Sloveniji, preživele.
V prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja so volkove iztrebili tudi v Alpah in zato je bil volk dolga desetletja omejen na območje južno od reke Pad (v Italji) in na območje Dinaridov (v Sloveniji).
Okrevanje
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so si v Evropi zaradi več ekoloških in družbenih dejavnikov volčje populacije počasi opomogle. Med in po drugi svetovni vojni se je v alpskih dolinah in na podeželju postopoma zmanjšalo število prebivalcev, vrnli pa so se prostoživeči parkljarji. Razmere na teh območjih so postale spet bolj ugodne tudi za volkove. Pri okrevanju volčjih populacij pa je nedvomno pomembno vlogo odigrala tudi njihova velika ekološka prilagodljivost, saj so sposobni preživeti s katerimkoli razpoložljivim virom hrane.
Zaščita
Odločilno vlogo pri zaščiti volka so odigrali nekateri zakoni s področja varstva živali in okolja, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Ker se je pojavil velik interes za zaščito teh živali, je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja volkove nezakonito loviti. V Italiji je leta 1971 Ministrski odlok, ki je bil dokončno sprejet leta 1976, volka odstranil s seznama škodljivih živalskih vrst, prepovedal lov na volka in nastavljanje strupenih vab. Temu odloku je sledil še Zakon 157/92.
V Sloveniji so se prvi znaki ozaveščenosti ljudi pokazali leta 1973, ko so prenehali izplačevati nagrade za pokončane volkove. Sledila je prva samoiniciativna zaščita volka na nekem območju, kar se je leta 1974 najprej zgodilo v Gojitvenem lovišču Medved Kočevje in nato še leta 1976 v Gojitvenem lovišču Jelen Snežnik. Volku je v slovenski lovski zakonodaji šele leta 1976, ko je bi sprejet nov Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, ki je v Sloveniji trenutno še vedno v veljavi, prvič podeljena lovna doba, posredno s tem pa tudi zaščita v najbolj delikatnem letnem obdobju – v času kotitve in vzreje mladičev. Leta 1990 je volka za celo leto zaščitila še krovna lovska organizacija – Lovska zveza Slovenije, ki je to zaščito pisno opredelila še naslednje leto (1991) z izidom Gojitvenih smernic za veliko divjad. Približno dvajset let po prvi neuradni zaščiti volka na slovenskih tleh, pa je leta 1993 z izidom Uredbe o zavarovanju ogroženih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93) svoje storila tudi država in vrsto uvrstila na seznam celo leto zavarovanih živalskih vrst.
Na evropski ravni so v okviru Bernske konvencije iz leta 1979 volka vključili v Dodatek II – “Strogo zaščitene živalske vrste”. V Direktivi o habitatih 92/43, v Prilogi D, je volk opredeljen kot “živalska vrsta, za katero je Skupnost izrazila interes za strogo zaščito.” Volk pa je naveden tudi v Dodatku II – “Potencialno ogrožene živalske vrste” v Washingtonski konvenciji iz leta 1973 (CITES) o mednarodni trgovini z živalmi in rastlinami, ki jim grozi izumrtje.
Vrnitev volka
Na območju italijanskih Apeninov se je populacija z okoli 100 volkov do leta 1983 povečala na okoli 220. Leta 2003 je bilo v Italiji okoli 600 volkov, svoje območje razširjenosti pa so razširili proti severu po celotnih Apeninih. Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so nastali novi tropi v zahodnih Alpah. V Ligurskih Alpah se je sicer nekaj napadov na drobnico, ki nakazujejo na prisotnost volkov v tem delu Evrope, zgodilo že v zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja. V zgodnjih devetdesetih pa se je volk začel preko ozke povezave Ligurskih Alp s severnimi Apenini vračati tudi v zahodne Alpe. Prva poročila o opažanjih volka v Alpah prihajajo s francoske strani gorovja (okolica Colle di Tenda) in segajo v leto 1987i. V dolinah Pesio in Stura so ga opazili v zgodnjih devetdesetih, v pokrajini okoli Torina pa leta 1994. Za Francijo imamo potrjene podatke o opažanjih volka od leta 1992 naprej; prvi trop si je tam ustvaril teritorij leta 1994 in od takrat naprej populacija volka v Franciji narašča. V italijanskih Alpah so v dolini Pesio in v parku Gran Bosco di Salbertrand v zimi 1996-97 zabeležili prvi volčji podmladek. V letu 2009 je bilo v Franciji in v italijanski regiji Piemont preštetih že 32 tropov volkov, kar kaže na stabilno in dobro uveljavljeno populacijo v zahodnih Alpah.
Vrnitev v severovzhodni in vzhodni del Alp
V Švici so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja opazili posamezne osebke volkov, nikoli pa niso zabeležili prisotnosti tropov. Prvi dokaz za vzpostavitev volčjega tropa na tem območju sega v leto 1994, ko so tam daljši čas beležili prisotnost volčjega samca, ki pa so ga po dveh letih ubili. V letu 2012 pa so tudi v Švici zabeležili prvo volčje leglo.
O vrnitiv volka na območje italijanske Lesinje so poročali leta 2012, ko sta na tem območju teritorij vzpostavila volkulja Julija iz apeninske in v okviru SloWolf projekta telemertično spremljan volk Slavc iz dinarske populacije.
Volkovi imajo v Alpah za vzpostavitev teritorijev in širitev območja prisotnosti razpoložljivega še precej prostora. Za njihovo lokalno preživetje na teh območjih in povezljivost te majhne populacije s sosednjimi pa bo predvsem pomembno, kako bodo volkove za svoje sosede sprejeli ljudje, ki živijo na teh območjih. Zato je pomembno, da se dobre prakse sobivanja, ki so se tekom dvajsetih let sobivanja z volkom razvile v regiji Piemont prensejo na območja, kjer so volkovi trenutno le redko prisotni oz. jih tam še ni.
Populacija vzhodno od Alp
Zgodba volka v Dinaridih se od zgodb volkov iz drugih delov Evrope ne razlikuje kaj dosti. Kljub temu pa volkovi s tega območja niso nikoli povsem izginili. Čeprav so jih ljudje stoletja lovili z izključnim namenom, da bi jih popolnoma iztrebili na slovenskem ozemlju, so v krajšem obdobju po prvi svetovni vojni populacije volka celo okrevale na tem območju. A že leta 1923, z nastankom “Sveta za iztrebljanje volkov”, ki so ga ustanovili poklicni lovci, se je predah končal in število volkov v Sloveniji je drastično upadlo – živalska vrsta je bila povsod izjemno redka. Šele leta 1973 je prišlo do preobrata: takrat so prenehali plačevati nadomestilo za pobijanje volkov in pojavile so se prve pobude za zaščito volkov. Leta 1976 je bil sprejet prvi zakon, ki je omejil sezono lova na volka. Štirinajst let kasneje je lovska organizacija razširila prepoved lova na volka na celo leto. Prvi zakon o zaščiti volka na nacionalni ravni je bil objavljen leta 1993, ko je bila sprejeta Odredba o zaščiti volkov v Sloveniji. Danes je volk v Sloveniji zaščitena živalska vrsta: Ministrstvo, ki je odgovorno za upravljanje te vrste, lahko na podlagi skrbnega nadzorovanja izjemoma določi odstrel določenega števila osebkov.
Leta 2013 so zabeležili paritev prvega para v gorovju Lesinije. Prvi par sta ustanovila volk Slavc iz Dinarskega gorstva in samica Julija iz zahodnih Alp. Edinstven dogodek je pripeljal do tega, kar so zoologi in raziskovalci pričakovali in napovedovali že nekaj časa: združitev dveh populacij, ki stoletja nista bili v stiku, je pripeljala do nastanka edinega znanega volčjega tropa (do leta 2014) v vzhodnih Alpah. To je bil dogodek izjemne biološke in varstvene vrednosti.
Danes dinarsko – balkanska populacija poseljuje dinarsko območje od meje z Italijo na zahodu, vzdolž Dinaridov do goratih območij v Grčiji na jugu, na vzhodu pa poseljuje območje Balkana in Rodopov v Bolgariji. V preteklosti je bila povezanost zaradi izgube habitata, fragmentacije in preganjanja/iztrebljanja še manjša kot je danes. Volkovi v Sloveniji so del sklenjene subpopulacije severnih Dinaridov in predstavlja zahodni rob dinarsko – balkanske populacije. Hkrati Slovenija predstavlja tudi povezavo med Dinaridi in vzhodnimi Alpami, kar pomeni, da bi se volkovi z zahodnega dela Slovenije lahko vrnili v Alpe in se tam srečali s populacijo volkov, ki se širi preko Apeninov vse do francoskih Alp. Takemu dogodku smo bili priča v SloWolf projektu, ko je volk Slavc zapustil svoj rodni trop, prepotoval okoli 2000 km in si svoj teritorij vzpostavil v naravnem parku v Lesinji, kjer se mu je pridružila volkulja Julija iz apeninske populacije. Posledično je vitalnost slovenskega dela populacije volka pomembna tudi za nadaljnje širjenje vrste v vzhodno Italijo in južno Avstrijo.Velikost dinarsko – balkanske populacije je ocenjena na okoli 3900 volkov, medtem ko jih v Sloveniji živi okoli 50.
Volka v Sloveniji, enako kot v Italiji, varujejo predpisi tako nacionalne kot evropske zakonodaje: Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93), Bernska konvencija (Dodatek II; Ur. l. RS št. 17/1999), Habitatna direktiva (Dodatek II, Dodatek IV), Washingtonska konvencija (CITES; Dodatek II (Ur. l. RS št 31/1999) in Rdeči seznam ogroženih sesalcev Slovenije – Prizadeta vrsta (E) (Ur. l. RS, št. 82/2002)).
